O slikarju

Slikar Vojko Babič je predstavnik klasičnega realizma. V svojem slikarskem delovanju želi predstaviti gledalcu tisto, kar je za njega predvsem razumljivo. Določeno življenjsko obdobje je preživel v Berlinu, od koder so ga pota vodila tudi drugam po svetu. Njegova motivika Mediterana in plimovanja kot življenjski ritual, so odraz njegovega gledanja na življenje.

Umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ga opiše in predstavi sledeče:

»Vojko Babič je eden izmed slikarjev, ki med fizično realnostjo in slikarsko interpretacijo ohranja testno, veristično povezavo. Na slikovno površino prenaša vse, kar zazna s svojim ostrim in natančnim pogledom. Skrbnemu opazovanju sledi prav takšna interpretacija. Tako likovni zapisi premorejo tudi dokumentarno vrednost. V spletu barv, črt, svetlobe in kompozicije se odpre prostor čudovite krajinske motivike, zaživijo pogledi na znamenitosti, pa tudi na dogajanja, katerega nosilci so ljudje. S klasičnimi likovnimi izrazi avtor razkriva neštete detajle, skozi katere udejanja svoj občutek za realistično pripoved. V klasičnost in tradicionalnost slikarstva Vojka Babiča spada tudi uporaba oljnih barv. Tako je Babič postal eden izmed naslednikov tradicije bratov van Eyck, eden izmed tistih, ki poznajo specifične danosti tovrstnih barv, izkoriščajo njihove učinke in naglašujejo njihovo izraznost. To so barve, katere že v svoji elementarnosti premorejo poseben lesk, mehkobo in žlahtnost, katero avtor neguje v svojih likovnih ustvarjanjih. Slikarjev kolorit pa premore tudi sugestivnost in simbolno moč.

Ustvarjalnost slikarja Vojka Babiča premore tesno in zavezujočo vez s konkretno stvarnostjo in vendar ga ta ne omejuje pri subtilnem razkrivanju tako zunanjih kot subjektivnih občutkov. V njih je čutiti avtorja, dokumentarista, pa tudi slikarja z občutkom za lepoto, ekspresijo podoživljanja, nostalgijo za minevajočim ter lirično razpoloženje. Njegove likovne stvaritve so zaznamovane s subtilnim občutkom za izbor barv, za uravnoteženo kompozicijo in natačno podajanje vsebin. Z osttrino in čistostjo poteze ter bogato tonsko lestvico, upodobitve zaživijo v vsej plastičnosti.

Slikarjevo občudovanje mojstrovin iz zgodovine umetnosti ga vodi tudi v njihovo upodabljanje, v nekakšen ustvarjalni dvoboj v smislu preizkušanja osebne slikarske senzibilitete.«